»Uživaj dokler traja.«
Ne, to se ne navezuje na pomlad ali kako mojo afero, to je stavek, ki ga vse bolj pogosto slišim, ko pojamram (ok, to počnem pogosto) nad obnašanjem sicer čisto klasičnega 2letnika. Uživaj dokler je otrok.
Zakaj taki nasveti? Najprej od kod sklepanje, da ne uživam? Ok, verjetno res ne uživam cel čas in razlogi za to so preprosti – nisem pijana/nisem (še) zmešana ampak uživam. Sej pa nič v življenju ni samo lepo ali? No ok, kaj dosti hudega se bodoči ženi princa Harrya ne bo zgodilo, razen, da se bo morala odpovedati Facebooku. Ok, to mogoče je hudo. Vzamem nazaj, nobenmu ni samo lepo! Staršem, bolje rečeno mamam, pa še posebej ne, kljub temu, da svoje otroke ljubimo najbolj na svetu.
Torej. Uživam v tistih redkih trenutkih, ko se ne kriči/nori/meče po tleh/razbija, ko je zraven mene preprosto ljubki otrok, ki se pride pocartat k mami. Uživam, ko ga poslušam šteti angleško in naštevati vseh 83 različnih živali, ki jih že pozna. Uživam, ko si obuje copate, ko mu to rečem prvič. Včasih sem v takem šoku, ko se to zgodi, da sploh k sebi ne pridem od užitka. Občutki so podobni kot po celi Milki. Uživam, ko nekam prideva pravočasno in brez solz. Ali brez žnodra na majici. Če mi to uspe, potem oprostim tudi solze.
Včasih pa obstajajo tudi trenutki, ki niso ravno užitkarski. Nič kaj ne uživam, ko se sredi popolnoma normalnega popoldneva pojavijo črni oblaki v mislih mojega otroka in se ta vrže na tla. Glasno in sunkovito. Ali ko moram zjutraj spakirati svojega nenaspanega (čisto po njegovi krividi, ker je uspavanje trajalo 2 uri) otroka v vrtec. Niti najmanj ne uživam, ko se trudim obvladati nadobudnega 2letnika z viškom energije med njegovimi raziskovanjem sveta, ki bi ga še najbolje opisala kot poskuse kako se poškodovati na čimveč različnih načinov. Nobenega užitka ne vidim v zbujanju pred sedmo ob vikendih. Včasih sem domov hodla ob takih urah, kam so šli ti časi?
Nisem daleč, da naslednjič ob komentarju naj uživam pošljem to osebo uživati tja od koder je prišla ob rojstvu. Prisežem ti, da uživam ob svojem otroku. Mogoče se to včasih od mojih ujemajočih podočnjakov in narastka na mastnih laseh ne vidi, ampak uživam. Nobene potrebe ni, da bi mi zbujali dodatno slabo vest, ki jo že itak imamo vse mame, ker nismo 24 ur na dan nasmejane in blažene, ker nam je višja sila namenila to najboljšo vlogo v življenju. Ja, utrujene smo, zmedene, polne skrbi, glede na to, da se približuje poletje še verjetno lačne na kaki dieti in res ni trenutek za pametovanje.
Poskusimo naslednjič z preprostim MAŠ TO! Obljubim, da bo rezultat lepši za vse nas!
Brez komentarjev