Se ti kdaj zdi, da je vsaka tvoja NE, NE SMEŠ in PUSTI TO? Meni se. Zelo pogosto. Kdorkoli pravi, da so pri 2 letih malčki ljubki in zabavni, očitno mojega še ni spoznal. Ja sej je to – v tistih redkih, cenjenih trenutkih. Predvsem pa so kaotični, glasni, trmasti in pogosto histerični. In ker sva prejšnji teden bila z Luko doma, pa sem bila sigurna, da slabše verjetno ne more biti kot je, sem poskusila eksperiment o katerem sem pred kratkim brala. Jennifer Garner sedaj že tradicionalno ima vsako leto »yes day« oz.dan, ko otrokom na vse odgovori ja. Vseeno se ne sovražim preveč, zato sem se odločila, da ta dan ne bova zapuščala stanovanja in testirala te teorije v kaki trgovini.
Dan se je začel s keksi. Po polovici vrečke keksov živalic sem se že spraševala, če je to res pametna ideja. Zraven je pil sok. Okej. Sej je samo en dan. Potem sva gledala risanke. Najprej Super krila, pa Mašo in Medveda, pa Tačke na patrulji. Okej, otrok že več ko eno uro gleda risanke, v glavi sem imela vse tiste članke s spleta kako risanke vplivajo na otroške možgane in bila sigurna, da sem mu ravnokar uničla možnosti za vpis na faks. Po slabih dveh urah so mu nehale biti zanimive in mi je pričel nositi knjige. V vsaki sem prebrala dve strani in jo že zamenjala z drugo. Knjižnji molj v meni je bil na robu živčnega zloma, ker se knjige berejo od začetka do konca brez preskakovanja. Bil je čas za jogurt. Okej, ne vem, če ma sploh smisel, da kuham kosilo, ker bo verjetno želel za kosilo čokolino. Spet je malo gledal risanke in jaz sem izkoristila ta čas, da obesim perilo. Okej, to niti ni tako slabo sem pomislila in že sem morala sestavljati puzzle. Nisem se niti trudila, da bi zaspal čez dan, ker.. Ja ker je dan, ko se njegov NE na vprašanje, če bi šel malo počivat upošteva. Malo je zaštekalo, ko je rekel, da bi pil mojo kavo, ampak ker sem res želela vsaj en dan biti mama, ki ne govori NE, sem preprosto kavo vlila v umivalnik in rekla, da je več ni in si jo znova naredila, ko je jedel. Čokolino se razume. Pa kekse čez. Potem sva nalepila 100 in eno nalepko povsod, po meni, po postelji, po omarah, po steni. Bil je čas za risanje in narisala sem, da ne pretiravam več kot 40 polžkov on pa tudi.
Bolj kot se je popoldne spreminjalo v večer, bolj je Luka postajal siten in razdražljiv, želel je gledati risanke in znova jesti jogurt. Zaželel si je kopanja. Dvakrat. In se je kopal dvakrat.
Pred spanjem je pil sok iz flaške. Videla sem že gnile zobe. Zmanjkalo ga je okrog pol 10, kar je glede na to, da čez dan ni spal dokaj pozno in to na kavču, ker mu nisem rekla, da ne sme iz postelje.
Rezultat »yes day«: driska od preveč mlečnih izdelkov, 8 narejenih in 7 spitih kav, en opran stroj perila, noben odpisan mail, strah, da bo skasiral karies, 4 ure več preživete na tleh kot običajno in prepričanje, da so mu risanke skurile možgane. Ni tako slabo videti kaj je tisto, kar si otrok pri dveh in pol zares želi, njegove želje so sila preproste in v veliki meri vključujejo sladkor, zabavo in bližino. Če smo iskreni – to so stvari po katerih tudi odrasli najbolj hrepenimo.
Bova ponovila? Mogoče jeseni, najprej ga moram naročit k zobozdravniku.
Sara
•6 let nazaj
Zanimiva ideja in opis dneva 🙂
Je Luka vedel, da je “yes day”, si mu prav povedala, da boš ta dan na vse odgovorila z JA?
Eva
•6 let nazaj
Hej, ne ni vedel, še je dokaj majhen, ampak tudi drugače mu raje ne bi tega povedala 😀
Simona
•6 let nazaj
Hehe Eva daj povej kako je bilo potem naslednje dni, ko se je ponovno pojavila beseda NE…jaz pri svoji triletnici ne upam tega probat, ker me bo teplo po glavi še najmanj en teden. Je izjemno trmasta, zamerljiva, maščevalna in inteligentna – škorpijon ko škorpijon.