Dnevi so dolgi, noči so kratke. Joj kje so časi, ko je bilo obratno? Ne spomnim se kdaj sem vstajala pred sedmo. Zdaj se bo kdo vprašal, če jaz sploh imam otroka, da ne poznam vstajanja pred sedmo – imam ampak takega, ki zvečer nori do 11 in zjutraj hrgoli do osmih.
Zdaj je bioritem drugačen, jaz sem še vedno zjutraj sitna in neprespana, a namesto ob 8, prvo kavo pijem ob pol 7. Načeloma tu nekje vsako jutro smetarji praznijo smeti in pometajo ulico, me itak zbudijo, pa zakaj potem ne bi kar vstala? Če sem prej bila deležna čudnih pogledov, ko sem povedala, da moram Luko peljati v vrtec, ki je bil 10 minut vožnje vstran, sem danes zjutraj od doma do varuške in potem do službe potrebovala 50minut.
In teh 50 minut razmišljam svašta. Okej, ogromno preklinjam voznike okoli sebe, ker so res grozni in zelo agresivni, s posebno alergijo na tuje tablice, a vseeno mi ostane še nekaj časa za bolj produktivne misli. Danes so bile te…
Pred nekaj dnevi sem nekje na FB prebrala nekaj v smislu uživajmo poletja z otrokom, ker jih imamo na voljo samo 18 ali nekaj v tem stilu. 18! To ni nič, to še dvajset ni! Pa tudi glede na to kako se svet hitro spreminja, je vprašanje, če bodo naši podivjani najstniki sploh želeli kam z nami. In ja – čas res prehitro teče.
Nova rutina, ki jo imava je še vedno samo rutina, dan zgine nekam sam od sebe in naenkrat je čas za kopanje in spanje, meni pa se zdi, da nisva naredila nič. Da sva se najedla, enkrat zložila kocke ali pregledala vse dinozavre in je že ura pol 9. Pol 9 in mene čaka še vse. Vse tisto za kar sem prej imela na voljo 8ur, ko je Luka bil v vrtcu, se zdaj trudim stlačiti v tisti 2, ki ju imam preden se zrušim v posteljo. Lahko bi popoldne oz.bolje rečeno proti večeru, ko prideva domov vklopila risanko in se posvetila vsemu temu in včasih naredim prav to. Vklopim bikeca Ferdinanda, ki ga znam že na pamet, kozo Lupe in ostalo ekipo, da jaz uspem narediti najbolj nujno. In vse kar to ni – pustim.
Pustim posodo v pomivalcu tudi 3 dni. Ne bo ji nič. Vsak dan zmanjšam kup perila za likanje tako, da se stvari zravnajo na meni, ko jih oblečem. Maili čakajo. Nikdar nisem bila tako nedosledna v odpisovanju kot sem te dni. Še vedno je v kuhinji ena škatla stvari, ki so za v kopalnico. Verjetno bo vsaj še kak mesec, čisto zato, da se imam v kaj zaleteti z mezincem desne noge vsak dan.
Vse drugo pustim razen njega. Njega, ki se včasih že več noče objeti in noče stisniti, pa čeprav je večino časa še vedno moj mali dojenček (ki ima 17 kil btw). Pustim mu, da me gnjavi bolj kot ponavadi. Pustim mu, da pleže po meni, da mi premetava stvari in krade računalnik. Ker vse ostalo lahko počaka, on pa je vsak dan večji in nobenega od teh trenutkov več ne bo moč ponoviti.
Brez komentarjev