Polnoč je že mimo, seveda. Še en večer, še ena noč, ko bom zaspala prepozno. Temu bo sledilo še eno prehitro jutro, jutro polno hektikte, zamujanja in iskanja odgovora na vprašanje zakaj niso jutra opcijska.
Vedno sem bila nočna ptica in nikoli nisem razumela ljudi, ki zjutraj govorijo. Še danes jih ne in eden mojih največjih strahov je, da bi se zaljubila v nekoga (ok, že samo tega me je v osnovi strah #trustissues), ki bi zjutraj govoril. Ali še huje, mi postavljal vprašanja. Ali dihal v mojo smer. Ne, res nisem jutranji človek.
Prepričana s strani vseh okoli sebe, da se bo to vse spremenilo, ko postanem mama, da bom zjutraj z lahkoto vstajala in zvečer padala v komo po pravljici, sem danes še vedno… nočna ptica. Ja, vseeno se zjutraj vstajam zgodaj oz. bolje rečeno zame zgodaj ker, če sem čisto iskrena pride Luka vedno zadnji v vrtec in še vedno hodim pozno spat.
Spanje je čisto precenjeno!
Pozno grem spat, ker so mi trenutki tišine, ko slišim svoje misli, brez prekinitev z »mama, mama, mamaaaa« neprecenljivi. To je tisti čas, ko je samo moj, ko lahko delam karkoli želim (to pustimo, da je najpomembnejše, da ne zbudim otroka, ker je to samoumevno). Čeprav vem, da me čaka še cel kup dela, hišnih opravil in vsega ostalega, je pozno zvečer tisti čas, ko v miru pogledam 3 dele nadaljevanke zapored. Pozno grem spat, ker si želim ležati v bani dokler nimam blazinc na prstih že čisto zmečkanih in vodo že 3x premrzlo. Pozno grem spat, ker se mi zgodi, da gledam 42 tednov stare fotografije bivše žene od polbrata sestričnine sosede ali videe receptov na FB, čeprav še nikoli nisem nič skuhala po nobenem od njih. Pozno grem spat, ker sem to preprosto jaz. Ker sem vedno hodila pozno spat in je to ena tistih stvari, ki se ji ne želim odreči, kot sem brezskrbnim obrokom v restavraciji ali belim oblačilom, ki ostanejo bela več kot 3minute v družbi otroka. Pozno grem spat čeprav poslušam iz vseh strani, da je spanje pomembno, da bi morala prej hoditi spat. Kaj poslušam, dejansko imam v glavi glas moje Danijele kako mi govori, da moram začet hoditi prej spat. Ne glede na to, da si rečem, da bom danes ob 10 že v postelji, spala, se to skoraj nikoli ne zgodi. Ker so mi trenutki, ko sem lahko jaz svoja, ko si lahko zberem misli, ko lahko skrbim za svoje potrebe, ker tisti, ki me drugače najbolj potrebuje mirno spi, bolj pomembni od spanca. Vsak večer je ista zgodba, vsak večer računam točno koliko ur in minut spanca bom imela, če zaspim takoj, kljub temu, da v tistem trenutku sedim še na kavču v hlačah, z kavo v roki in fasado na obrazu. Nima veze, če zdaj takoj zaspim, bom spala 6 ur in 23 minut. Na koncu se mi pogosto zgodi, da spim manj kot 5. Še vedno trdim, da hodim pozno spati, ker s tem ostajam pri sebi. Ja, bilo je dosti lažje, ko je Luka spal pred dnevnikom. DOOOOSTI lažje. Dosti lažje je bilo tudi, ko nisem ob večerih, ko imam največ navdiha in volje, pisala blog objav. Vso teorijo poznam, vse vem za kaj vse je pomemben spanec. Pa se vseeno na koncu odločim, da grem pozno spat.
Upam, da bo čez čas, ko bo Luka večji in bo sam hodil spat, ko bo bolj samostojen in jaz stara baba, moje življenje manj utrujeno. Do takrat pa bom verjetno večino polnoči nekje na kavču ali v postelji, budna in uživala v svojih mirnih trenutkih utrujenega življenja.
Sanja
•6 let nazaj
Bravo!! Kot bi pisala še zame! Jaz imam sicer 2 punčki, ena ima 8m, ampak že od rojstva lepo spi ponoči in jaz nikoli ne grem spat pred polnočjo! 🙂 🙂 Včasih je ura celo 2 😉 Zjutraj pa poležavamo do zadnje minute pred vrtcem, hihihih
Hvala za tole objavo, sem dobila potrditev, da se ne rabim spreminjat 🙂