»Jaz se včasih počutim kot gnoj, ker sem tak vesela, da sem jo pustila v vrtcu!« Znano kaj?
Mogoče ne bi uporabila besede gnoj, ker nisi iz Maribora, ampak verjamem, da občutek poznaš. Poznaš! Vem, da poznaš, tudi če tega ne upaš povedati na glas, ker kaka je to mama, ki je vesela, ko pusti otroka v vrtcu. Ti jaz povem kaka, realna!
Ni vedno tako, seveda ni, ampak pridejo dnevi, ko je. Ko si večer prej, ko si 47. ponovila en in isti stavek, verjetno kaj v stilu: »Nehaj skakat!« ali še boljše: »Spravi se spat!« že razmišljala o tem, da bo jutri super, ko gre otrok v vrtec in ti v službo. Med odrasle ljudi. Med ljudi, ki se ne vržejo na tla, ko jim nekaj ni všeč (čeprav bi si to pogosto želeli) ali še boljše, ker modra ni dovolj modra ali mleko dovolj mlečno. In takim mamam, ki gredo zjutraj, ko odložijo otroke v službo, oprostimo, da so vesele, da je otrok v vrtcu. Mamam, ki pa slučajno nimajo službe, one so pa lene. No lena sem tudi jaz, ker moja služba ni služba, ampak nekaj brez veze tipkam tukaj po spletu namesto, da bi se ukvarjala s svojo deco, kot je enkrat rekla »znana« lokalna »humanitarka«. Pa da ne namenim preveč pozornosti pozornosti željnim, vrnimo se k mamam, ki so doma. Kaj za vraga si one mislijo in dajejo otroke v vrtec, ko so pa doma? Kaj si ne morejo vsaj neke službe poiskat? Ne dragi moji, prav pogosto ne morejo. Ker ne živimo v Švici, Nemčiji in še kje in dejansko obstajajo mame, ki bi delale, pa nimajo kje. Ki se zjutraj vstanejo, spravijo otroke v vrtec in pridejo domov, poskrbijo za milijon in eno stvar, pregledajo vse možne razpise za službo, pošljejo 5 prošenj za službo in gredo na razgovor, ki je tako ali tako formalnost, ker bo službo dobila sestričnina hči od šefice. Popizdim, ko slišim, da je takim mama lepo in fajn in lahko življenje. Jaz ne poznam ene mame, da ima lahko življenje. Ok, res je, da ne poznam nobene zvezdniške mame, ki bi imela 3 varuške, čistilko in osebnega kuharja. Potem bi verjetno verjela to, da je življenje mame lahko. Mame smo ljudje, ki postavljajo vse potrebe drugih pred svoje in tudi to, da nekdo ne hodi v službo, še ne pomeni, da nič ne dela. Sigurno te mame, ki niso v službi, dopoldneve preživljajo ob likanju, kuhanju, pospravljanju in še čem, močno dvomim, da dopoldne ležijo na kavču in gledajo serije. Da ne omenim stresa, ki ga doživljajo, ker so brezposelne. In te mame imajo enako slab dan kot tiste, ki gredo za 8 ur v pisarno, enako si želijo, da bi jih otrok vsaj enkrat za spremembo ubogal, se spravil spat, ko to rečejo prvič in še in še. Edina prednost je, da verjetno za razliko od mene, te mame niso rešile kupov perila namesto z bolj pogostim pranje, z nakupom dodatne košare za perilo.
Aja, tudi jaz si zadnje čase vse bolj želim »prave službe«, take, kjer bi srečevala odrasle ljudi in delala to kar me veseli, ter spoznavala nove ljudi. And guess what – vsi, ki iščejo moj profil, so v Ljubljani. In jaz imam otroka, ki nima babic, da bi ga vzele iz vrtca vsak dan, da bi jaz lahko prišla domov iz Ljubljane ob 18. Pa smo spet tam. Pri mamah, ki ne delajo in so lene. Ne obsojajmo zgodb, ki jih ne poznamo, predvsem pa tistih, ki se nas ne tičejo. In to so vse razen naše.
Brez komentarjev