Dogovorjen CR – čez mesec dni. 21.12 sem zjutraj v Feldbachu in 24.12 pripeljem domov, direkt pod smrekico, malega princa.
Obesim iz stroja male bodije, joj neverjetno drobne so te 56ke in grem spat. Ura je 1.15 in imam res čuden pritisk na stranišče, kaj je zdaj to mokro po postelji. Ok, nič ni bilo to, par kapljic, bom preoblekla..
Mi je odtekla voda? Kako pa to zgleda? Vtipkam v Google: kako zgleda ko odteče voda.
Oblečem trenerko, grem iz svojega stanovanja v prtličje k mami in pravim, da se mi zdi, da mi je voda odtekla. Se vrnem nazaj v stanovanje, ker v trenerki pa sredi noči res nebom šla v bolnico, oblečem kaubojke in vzamem polnilec za vsak slučaj, če se zavleče.
Ne torbe za v porodnišnico saj je nisem še imela pripravljene – kaj mi bo, če pa imam carskega 21.decembra.
Kar sledi, je zgolj moja osebna izkušnja z porodnišnico v Mariboru in njenim osebjem. Verjamem, da je veliko izmed vas doživelo v njej krasen porod, brez težav in z ljubeznivim osebjem. Nevem, če me bolj žalosti ali jezi, da so za tako izkušnjo potrebna poznanstva ali pa sreča. Sama, žal nisem imela ne eno, ne drugo..
Urgenca, napotnica za porodnišnico. Zaklenjena vrata. Dobrih 5minut in odklenejo urgentni vhod (primerno ime za tako hiter odziv res). Sprejme me babica, poprosi študenta, da mi namesti CTG, ne gre mu, jaz v tišini opazujem, prestrašena, nevem kaj se dogaja. “Vredu gospa, kdo je vaš ginekolog, aham veste, njegovo mnenje nemoremo kar tako upoštevati, mora vas nekdo od naših pregledati” (moj GOSPOD doktor je eden najbolj cenjenih in priznanih ginekologov v sosednjem Grazu, pri nas pa zgleda ni dovolj dober, ok mirno..). Vstopi gospa (nemorem reči zdravnica, saj še do danes ne vem kaj je bila, ni se predstavila, kasneje sem izvedela, da ni porodničar in ni ginekolog), se vsede zraven mene in prične z UZ – brez besed. Po 15 minutah me vpraša, če so mi rekli, da je otrok mali. Niso, zakaj? Hmm.
Ženska mi je odgovorila HMMM.
Pregleda me do konca, pove, da me pride pregledati porodničar in da se bodo o CR pogovorili, saj nimam zanj napotnice.
Sledi premik v porodno sobo, kup papirjev za podpisati, mama mora nujno domov po izvid o krvni skupini (čeprav ga vem celo svoje življenje, je zapisan v materinski – ne, to je najbolj pomembno) in ko se vrne, vpraša, če me je porodničar že prišel pogledat (naj omenim, da gre za enega izmed “znanih” ginekologov) in dobi odgovor, da pride, ko bo lahko. Pričnem spraševati, če imam dovolj časa, da pridem do Avstrije. Babica je tiho, gospe, ki me je pregledala ni. Čez dobre pol ure se vrne, pove, da moram dobiti antibiotike in inekcijo za pljuča saj sem v 33.tednu, dalje pa me bodo pregledali zjutraj na viziti in se odločili, kaj bodo z mano. Ura je 4.
Še sama danes težko verjamem, da sem bila tako mirna. Pa ne mirna, prestrašena in zmedena. Šest tednov prehitro, sredi noči ležim v porodni sobi, napol v temi in nevem kaj se dogaja. V dveh urah, mi nihče z besedo ni omenil, da je vse vredu ali pojasnil kaj se dogaja. Znova vprašam, koliko imam časa in babico, kaj naj naredim. Njen odgovor je povedal vse – karkoli boste naredili, se boste pravilno odločili.
Prosim za odpustno pismo, podpišem na lastno odgovornost in se brez antibiotikov, brez inekcije za pljuča, z mamo odpeljeva v dobro uro oddaljen Feldbach.
Brez komentarjev